Za pravilno delovanje te strani mora biti javascript omogočen.

Gojenje gob na panjih

Za gojenje na svežem lesu je primernih mnogo vrst gob. Najenostavneje je gojiti japonske nazobčanke (šitake) in bukove ostrigarje, saj so med manj zahtevnimi. Možno pa je gojenje večine gob, katere v naravi rastejo na lesu (panjih, vejah, deblih mrtvih ali umirajočih dreves). Med užitnimi je poleg ostrigarjev (Pleurotus sp.) in šitak (Lentinula edodes), možno [...]

Za gojenje na svežem lesu je primernih mnogo vrst gob. Najenostavneje je gojiti japonske nazobčanke (šitake) in bukove ostrigarje, saj so med manj zahtevnimi. Možno pa je gojenje večine gob, katere v naravi rastejo na lesu (panjih, vejah, deblih mrtvih ali umirajočih dreves). Med užitnimi je poleg ostrigarjev (Pleurotus sp.) in šitak (Lentinula edodes), možno gojenje zimskih panjevk (Flammulina velutipes), topolovk (Agrocybe aegerita), svetlikave pološčenke (Ganoderma lucidum) in drugih.
Od vseh načinov gojenja gob je najenostavnejše gojenje gob na svežem lesu, saj pri tej metodi ne potrebujemo sterilizacije substrata, ki je nujno potrebna pri uporabi drugih metod gojenja. Za gojenje gob so primerni hlodi sveže posekanih dreves in panji le-teh, kateri pa ne smejo biti trhli. Iz panjev se ne smejo cediti sokovi, ker v takem primeru micelij pogostokrat zgnije. Če se iz panja cedi sok, je najbolje počakati nekaj tednov, da se panj osuši. Lubje naj bo nepoškodovano, saj nepoškodovano lubje preprečuje izhlapevanje vlage iz debla in s tem omogoča idealne pogoje za razrast podgobja (micelija), hkrati pa preprečuje dostop drugim nezaželenim glivam do lesa.

Najprimernejši je trd les listavcev (hrast – za šitake, bukev, gaber, javor, jelša…) saj z njega dobimo največji pridelek (z bukovega lesa dvakrat manj kot s hrastovega). Mehkejše vrste lesa hitreje razpadejo in dajo manjši pridelek. Les iglavcev je zaradi specifične sestave primeren le za gojenje nekaterih vrst gob.

Panj lahko navrtamo po celotnem obodu v cik-cak vzorcu in v luknje vstavimo micelij na lesenih čepkih. Lahko ga tudi prerežemo po širini, celotno površino potresemo z micelijem na žitnih zrnih ter pokrijemo z odrezanim lesenim kolutom. Tako pripravljen panj je potrebno zavarovati pred izsuševanjem, direktno sončno svetlobo ter živalmi, katere se prehranjujejo z micelijem, zato ga pokrijemo s plastično folijo ter zemljo ali listjem. Micelij potrebuje v povprečju nekaj mesecev, da preraste podlago.

Ko opazimo bele kolobarje na odrezani površini panja, je panj preraščen z micelijem in lahko odstranimo polivinilasto folijo ter zemljo, pogostokrat pa je bolje, da ga pustimo kar deloma pokritega. Ko postanejo vremenske razmere ugodne (najpogosteje v jesenskem času), začnejo iz panja rasti gobe. Gobe rastejo, vse dokler ni les popolnoma razkrojen, kar lahko traja tudi nekaj let. Medtem je potrebno zagotoviti vlažno okolje brez neposredne sončne svetlobe in močnega prepiha.

S to metodo lahko nezaželene panje v vrtovih za nekaj let spremenimo v gobji ‘vrtiček’, pridelamo nekaj kilogramov gob ter posledično spremenimo v humus.

gojenje_gob-knjiznica-16Micelij na panju

gojenje_gob-knjiznica-17Panj, zaščiten pred izsuševanjem

gojenje_gob-knjiznica-18Pridelek ostrigarjev