Vrste lesa primerne za gojenje: hrast in navadni gaber (primerna za šitake), javor, topol, jelša, bukev, breza, vrba… (NE iglavci ali sadno drevje)

Pridelki gob so večji pri trših vrstah lesa (hrast), preraščanje pa hitrejše pri mehkejših vrstah lesa (topol). V lesu, posekanem v dobi mirovanja dreves, je najvišja vsebnost sladkorjev in drugih hranil, zato je primernejši za gojenje gob. Pridelki so na takem lesu največji. Prav tako je najprimernejši les s čim večjim deležem beljave, saj jo micelij lažje preraste in razgradi.

Površino svežih drevesnih debel (premer 6-21cm) očistimo lišajev in drugih nečistoč. Debla naj bodo sveža, zdrava in ne trhla, lubje pa nepoškodovano.

Inokulacija lesa s pomočjo micelija na lesenih čepkih
V debla zvrtamo luknje v ‘cik-cak’ vzorcu po celotnem obodu (Skica 1, Slika 1). Bolj na gosto luknje zvrtamo na obeh koncih vej, na mestih, kjer so izraščale stranske veje ter okoli morebitnih poškodb lubja. V luknje vstavimo z micelijem preraščene lesene čepke (Slika 2). Luknje naj bodo 0.5mm do 1,0mm širše kot so čepki (6,5mm ali 7mm).

Slika 1

Slika 2

Skica 1: Inokulacija debla z micelijem na lesenih čepkih

Čepke popolnoma vstavimo v luknje. Potrebno število čepkov je razvidno iz tabele 1. Odprtine zapolnjenih luknjic premažemo s staljenim parafinom ali čebeljim voskom (ne s cepilno smolo!). Prav tako premažemo konce debel, da preprečimo vnos nečistoč in izhlapevanje soka iz njih (Slika 3, Slika 4).

Slika 3

Slika 4

Tabela 1: Število vrst in lukenj za čepke z micelijem pri deblu dolžine 1 meter

Inokulacija lesa s pomočjo micelija na žitnem zrnju
Debla narežemo na krajše kose (Slika 5), med katere po celotni površini natrosimo plast micelija na žitnem zrnju  in sveže žagovine, ki jo dobimo ob žaganju debel (Slika 6). Vse skupaj zaščitimo pred izsuševanjem s folijo za živila (Slika 7, Slika 8), konce debel pa prav tako premažemo z voskom ali parafinom (Skica 2).

Slika 5

Slika 6

Slika 7

Slika 8

Skica 2: Inokulacija debel z micelijem na pšenici

Micelij na žitnem zrnju lahko prav tako natresemo v zareze v obliki črke V ter vanje nato vstavimo izrezani del debla (Slika 9). Po potrebi odrezani del debla pritrdimo z žebljem ali vijakom ter zaščitimo pred izsuševanjem s folijo za živila ali polivinilom (Slika 10, Skica 3).

Slika 9

Slika 10

Skica 3: Inokulacija debla v razkol z micelijem na pšenici

Debla z micelijem (inokulirana debla) postavimo na senčno mesto, kjer jih moči dež. Paziti pa moramo, da se voda ne nabira v zarezah napolnjenih z micelijem, saj lahko le-ta zgnije. Če opazimo, da se pod folijo nabira voda le to rahlo naluknjamo. Pomembno je da se debla ne izsušijo, obenem pa ne smejo biti namočena (izogibamo se mest, kjer se zadržuje voda in piha močan veter). Na mestih kjer zračna vlaga izredno niha zaradi sončne pripeke, vetra in dežja, začne lubje hitreje odstopati z debel, kar omogoči dostop drugim organizmom do lesa (Slika 11) in zmanjša pridelek gob.

Slika 11

Primerna so senčna mesta v vrtu brez neposredne sončne svetlobe. Idealna je peščena podlaga. Debla naj bodo prve pol leta ca 1cm od tal, da preprečimo vstop drugim nezaželenim organizmom vanje. Kasneje, ko jih micelij preraste, pa je priporočljivo, da so v stiku s tlemi, saj iz njih v sušnih obdobjih lahko črpajo vodo. Na prostem jih ob izredno sušnem vremenu polivamo z vodo.

Za fazo preraščanja so najprimernejše vlažne kleti (nad 10^oC) ali prostori, kjer je manjše nihanje temperatur in vlažnosti kot na prostem (Slika 12, Slika 13). V takih prostorih je omogočeno preraščanje lesa tudi preko zime. Če se po deblih pojavi plesen, je vlaga previsoka. V takem primeru je priporočljivo povečanje zračnosti, ali povišanje temperature v prostoru. Če je prostor presuh, debla poškropimo z vodo (Slika 14).

Slika 12

Slika 13

Slika 14

Proces preraščanja traja 9 do 18 mesecev, pri šitakah pa še dalj. Pri procesu preraščanja velja pravilo, da daljše ko je preraščanje, tem bolje je to za gobe in obrod le-teh.
Micelij lahko nanesemo tudi na panje (štore). Pri tem sta najbolj učinkovita naslednja dva načina.

Z micelijem na čepkih
Navrtamo luknje po celem obodu panja, vanje vstavimo micelij na lesenih čepkih (Skica 4) ter zaščitimo pred izsuševanjem. V tem primeru je najbolje uporabiti čim večje število čepkov. Za ta namen niso primerni panji, iz katerih se še vedno izceja sok. Če želimo uporabiti tak panj, je najbolje, da počakamo, da se osuši ter ga šele nato inokuliramo z micelijem.

Z micelijem na žitnem zrnju
Micelij na žitnem zrnju potresemo po celi površini odrezanega dela panja. Po miceliju je priporočljivo potresti plast sveže žagovine, na katero položimo odrezan del panja (Skica 5), nato pa vse skupaj zaščitimo pred sončno pripeko in pretiranim izsuševanjem s folijo za živila ali polivinilom (Slika 15, Slika 16).

Skica 4: Inokulacija panja z micelijem na lesenih čepkih

Skica 5: Inokulacija panja z micelijem na žitnem zrnju

Za preprečitev izsuševanja je primerno pokrivanje panja s polivinilom in zemljo (listje, slama, pesek…). Polivinil in zemljo odstranimo čez nekaj mesecev, ko je panj preraščen, vendar tega ni dobro storiti v sušnih obdobjih. Za ta namen so najprimernejši panji listavcev, iz katerih se ne izceja sok, saj pretirano izcejanje soka lahko povzroči gnitje micelija.

Slika 15

Slika 16

Tukaj si lahko ogledate kako šitake poganjajo iz debel.